2.5 Osnove Git - Delo z daljavami

Da pogledate, katere oddaljene strežnike ste nastavili, lahko poženete ukaz git remote. Izpiše kratka imena vsakega oprimka daljave, ki ste ga določili. Če ste klonirali svoj repozitorij, bi morali videti vsaj t. i. origin (izvor) — to je privzeto ime, ki ga Git da strežniku, iz katerega ste klonirali:

Določite lahko tudi -v, ki vam pokaže URL-je, ki jih je Git shranil za kratko ime, ki bo uporabljeno, ko se bo bralo in pisalo na to daljavo:

Če imate več kot eno daljavo, ukaz izpiše vse. Na primer, repozitorij z več daljavami za delo z več sodelavci je lahko videti nekako takole.

To pomeni, da lahko precej enostavno povlečemo prispevke od kateregakoli od teh uporabnikov. Morda moramo dodatno imeti pravice za potiskanje v enega ali več od le-teh, vendar tega tu ne moremo vedeti.

Bodite pozorni, saj te daljave uporabljajo številne protokole; več o tem bomo pokrili v Pridobitev Gita na strežniku.

Omenili in podali smo nekaj demonstracij, kako vam ukaz git clone posredno doda daljavo origin. Tako se doda nova daljava izrecno. Da dodate nov oddaljeni repozitorij Git kot kratko ime, na katerega se lahko enostavno sklicujete, poženite git remote add <shortname> <url>:

Sedaj lahko v ukazni vrstici uporabite niz pb namesto celotnega URL-ja. Na primer, če želite prenesti vse informacije, ki jih ima Paul, vendar jih vi še nimate v svojem repozitoriju, lahko poženete git fetch pb:

Paulova veja master je sedaj dostopna lokalno kot pb/master — lahko jo združite v eno izmed svojih vej, ali pa izvlečete lokalno vejo na tisti točki, ki jo želite preiskati. Kaj so veje in kako jih uporabljati, bomo šli bolj podrobno skozi v Veje Git.

Kot ste ravnokar videli, da dobite podatke iz svojih oddaljenih projektov, lahko poženete:

Ukaz gre v oddaljeni projekt in iz tega oddaljenega projekta povleče vse podatke, ki jih še nimate. Ko to naredite, bi morali imeti reference na vse veje iz te daljave, ki jih lahko kadarkoli združite ali raziščete.

Če klonirate repozitorij, ukaz avtomatsko doda ta oddaljeni repozitorij pod ime »origin«. Torej, git fetch origin prinese katerokoli delo, ki je bilo potisnjeno na ta strežnik, odkar ste ga klonirali (ali zadnje prenešeno iz njega). Pomembno je opaziti, da ukaz git fetch samo prenese podatke v vaš lokalni repozitorij — avtomatsko jih ne združi s katerimkoli delom ali spremeni česa, na čemer trenutno delate. Združiti jih morate ročno v svoje delo, ko ste pripravljeni.

Če je vaša trenutna veja nastavljena, da sledi oddaljeni veji (za več informacij glejte naslednji razdelek in poglavje Veje Git), lahko uporabite ukaz git pull, da avtomatsko prinese in nato združi oddaljeno vejo v vašo trenutno vejo. To je lahko za vas enostavnejši ali bolj priročen potek dela; in privzeto ukaz git clone avtomatsko nastavi vašo lokalno vejo master, da sledi oddaljeni veji master (ali kakorkoli se privzeta veja imenuje) na strežniku, iz katerega ste klonirali. Pogon git pull v splošnem prinese podatke iz strežnika, iz katerega ste prvotno klonirali, in jih skuša avtomatsko združiti v kodo na kateri trenutno delate.

Ko imate svoj projekt na točki, ki jo želite deliti, ga morate potisniti v povratni tok. Ukaz za to je enostaven: git push <remote> <branch>. Če želite potisniti vašo vejo master na vaš strežnik origin (ponovno, kloniranje vam v splošnem nastavi obe od teh imen avtomatsko), potem lahko to poženete, da potisnete nazaj na strežnik katerekoli potrditve, ki ste jih naredili:

Ta ukaz deluje samo, če ste klonirali iz strežnika, za katerega imate pravice pisanja in če nihče vmes ni ničesar potisnil. Če vi in še nekdo klonirata istočasno in drugi potisne proti toku ter nato potisnete proti toku še vi, bo vaše potiskanje pravilno zavrnjeno. Najprej boste morali prinesti delo drugega in ga vdelati v vaše, preden lahko potiskate. Za več podrobnih informacij si oglejte poglavje Veje Git, kako lahko potiskate na oddaljene strežnike.

Če želite videti več informacij o določeni daljavi, lahko uporabite ukaz git remote show <remote>. Če poženete ta ukaz z določenim kratkim imenom, kot je na primer origin, dobite nekaj takega:

Izpiše URL za oddaljeni repozitorij kot tudi informacije sledene veje. Ukaz vam koristno pove, da če ste na veji master in poženete git pull, bo avtomatsko združil oddaljeno vejo master v lokalno, ko se jo prinese. Izpiše tudi vse oddaljene reference, ki jih je povlekel.

To je enostaven primer, na katerega boste verjetno naleteli. Ko uporabljate Git bolj intenzivno, boste lahko videli veliko več informacij preko git remote show:

Ta ukaz pokaže, na katero vejo se avtomatsko potiska, ko poženete git push, medtem ko ste na določenih vejah. Pokaže vam tudi, katerih oddaljenih vej na strežniku še nimate pri sebi, katere oddaljene veje imate, ki so bile odstranjene iz strežnika, in več lokalnih vej, ki se lahko avtomatsko združijo s svojimi sledenimi oddaljenimi vejami, ko poženete git pull.

Da spremenite kratko ime daljave, lahko poženete git remote rename. Na primer, če želite preimenovati pb v paul, lahko to naredite z git remote rename:

Vredno je omeniti, da to spremeni tudi vsa imena vaših sledenih oddaljenih vej. Kar se je včasih sklicevalo na pb/master, je sedaj na paul/master.

Če želite zaradi nekega razloga odstraniti daljavo — prenesli ste strežnik, ali pa določene zrcaljene lokacije ne uporabljate več, ali pa mogoče nekdo, ki je prispeval, sedaj ne dela več — lahko uporabite bodisi git remote remove ali pa git remote rm:

Ko enkrat na ta način odstranite referenco na daljavo, bodo izbrisane tudi vse sledene oddaljene veje in konfiguracijske nastavitve povezane s to daljavo.